Lastnik pajka poroča:
“To je kropski pajek. Naredili so ga mojstri v Kropi in je pri hiši približno petdeset let. Kupil ga je dedek moji mami, ker ji je bil tako zelo všeč. Najprej ga je imela mami v sobi v Kamniku, kjer so sprva živeli, ko pa sem se rodil jaz, so ga dali meni kot nočno lučko v skupni sobi s sestro, ko pa smo prizidali hišo in sem dobil svojo sobo, pa je bil tam nočna lučka. Pred parimi leti, ko sva adaptirala, pa sem ga prestavil na vrt.
Ne vem če ima kakšno posebno izročilo, dejstvo pa je, da so pri naši hiši vsi pajki zaščiteni (samo, če kakšnega po nesreči posesaš) in verjamemo, da prinašajo srečo.
Vprašal bom še teto, ki se na te reči malo bolj spozna. Imamo pa kar nekaj kropskih izdelkov, ker so bili našim staršem ti izdelki zelo všeč in so prav namensko hodili v Kropo kupovat (lestenci, obešalniki, bralne lučke, neke vrste garderoba …).”
V II. Osnovni šoli iz Rogaške Slatine so do nedavnega izdelovali pločevinaste pajke pod taktirko učiteljev tehničnega pouka g. Sajka in g. Krošlja. Zaradi spremembe učnega načrta in novih delovnih zvezkov so se odločili, da pajkov učenci ne bodo več izdelovali. Pajke so zamenjali svečniki. Po besedah g. Krošlja so že pred 30 leti izdelovanje pajkov pri tehničnem pouku prejeli od svojega starejšega kolega, vendar se niso spraševali po vsebini, zakaj ravno pajek. V splošnem učnem načrtu ni nikjer omenjeno, da se mora izdelovati pajek, to je osebna odločitev vsakega učitelja. G. Sajko je dodal da so izdelke učenci nosili domov, kjer so jih starši obesili na stene, verjetno zaradi sentimenta, to je pa izdelal moj otrok, ni šlo za kakšno simboliko, vsaj mi je ne poznamo. Predstavili so tehnično učilnico, kjer so se izdelovali pajke in pokazali nekaj primerkov, orodje in načrte za izdelavo pajka.
Mojster Franc, umetnoobrtni kovač, ima svojo kovaško delavnico v hiši o kateri je govora naprej, kjer je izdelal mnogo ograj, kljuk, rešetk, ladij, medaljonov mask in drugega kar se skovačiti da. Učil se je od Jože Bertonclja. Pajka izgotovi na hitro, če je treba. Na steni v dnevni sobi je imel tega cizaliranega iz bakra z steklenimi vstavki. Pajek je stenska luč in križi na hrbtu pajka se svetijo, ko je prižgana luč. Izdelal ga je sodelavevc iz UKO Kropa Murko Franci. Pred kratkim ga je snel s stene.
Nekoliko višje po Kropi smo vseeno ugledali enega na fasadi. Pritrjen na sredini spomeniško zaščitene hiše kjer je nekoč stanovalo 30 ljudi, ki so delali za kroparske kovačije, danes jih v hiši živi le 4. Vsi so se izučili za poklice, umetno obrtne poklice predvsem za delo z kovino v 60 ih letih prejšnjega stoletja. Učil jih je sam mojster Joža Bertoncelj. Hiša ima tudi kovaško delavnico, kjer je mojster Franc Kodrež izdeloval tudi pajke. Tale na fasadi je kovan, star več kot 30 let nihče se ne spomne več koliko. Kot se je kasneje izkazalo jih je bilo v hiši kar nekaj pajkov.
Če znajo kje kovat in klepat, potem je pa to ziher u Kropi, zato smo šli tja pogledat za pajki. V Kovaškem muzeju v smo srečali g. Eržena, kustosa in umetnostnega kovača. Ko smo ga vprašali, če imajo kakšnega pajka v muzeju je rekel da ga v zbirki ni, da pa lahko svojega prinese pokazat. In ga je prinesel, začasno smo ga za potrebe fotografiranja inštalirali pred vhod muzeja. Je pa bil prašen in založen nekje v sosednji hiši. G. Eržen, ki se spozna na kovaške stvari je omenil, da so v 60 ih letih, ko je cvetela kovaška obrt in so se umetnoobrtni predmeti iz železa prodajali za med, verjetno razširili tudi stenski pajki. Njegov je star blizu 30 let in je kovan. Pri njih jih niso imeli za srečo, ampak kot okrasek za na steno, lahko tudi kot stensko luč. Pod telo pajka se namesti žarnica zato, da ni direktne svetlobe in potem pridušena svetloba izpod pajka meče zanimive sence. Izdelave pajkov se niso učili v šolah. Vsak je pajka izdelal sam, po opazovanju pajkov v naravi in z lastnim občutkom in znanjem kako narediti pajka. Ne ve se zakaj ravno pajek, takšna je bila moda. Potrdil je imajo ljudje na gorenjskem pajke bolj po stanovanjih in hišah in da jih je na fasadah malo. Obstajajo dve vrsti izdelave en je kovaški drugi cizelerski in graverski, kjer se izdeluje iz bakrenih žic in pločevine. Posredoval je tudi kontakte obrtnikov, ki bi utegnili izdelati pajka.
Pajek je bogve od katerega rodu nazaj pravi gospa Zalokar. Prej so imeli na tem mestu obešenega enega svetnika pa se ga niso upal več imet zunaj, ker se je zanimanje za te plastike zelo povečalo. ” Potem sem kip dol dala, je pa tole ležal, sej bogve od kerga rodu je to blo, pol sem pa tole gor dala in mislim, da ga bom kr dol snela. Ker mislim da bol nesrečo prnaša kukr pa srečo. Sej ni nč tazga, ampak neki je na teh simbolh. ” Meni, da ni kakšne umetniškosti, vendar narediti iz takega materiala neki je pa tud določeno mojstrstvo. ‘‘ To je, mojstrstvo je, ampak …” Zanjo so to razni simboli, ki so se že od prazgodovine uporabljali za vse mogoče tegobe tega sveta. Še od kamene dobe, pa halštat itd., povsod je bila neka simbolika. Dodala je, da je že to je zanimivo, da mojstri, ki so izučeni za takšne vsakdanje uporabne stvari, ampak jim duša ne da, da ne bi oblikoval nečesa, kar ima neko višjo vrednost, neki estetskega. Zanjo je vedno vprašanje: Kaj je to v ljudeh in zakaj je to v ljudeh? In meni, da se s tem iz vsakdanjosti, ki je večinoma težka, dvignemo malce ven.
Po besedah gospoda je pajek še original iz tistih časov 60-ih let, litostrojski izdelek, kjer je bilo dosti odpadnega materiala. Imeli so turbine in stružnice ogromne, medtem, ko jim je bil to kšeft. Delali so pajke po naročilu. Odvisno od konteksta al za noter, al pa za na fasado. Ta pajek je bil od moje tete na Hubadovi, kjer je bil noter v stanovanju. Gospod je pajka prodal, in svetoval naj gremo do Iga, kjer bojda v podjetju KIG, kjer osebe na prestajajnju zaporne kazni na Igu izdelujejo avtomobilske tablice, vmes pa še kakega pajka naredijo.
Naša družina mora biti povezana s pajki, ker se pišemo Pajk…. Kot so rekli že stari Latinci: »nomem est omen«! Tu ni kaj dodati! Če si pajek, si pač pajek in nekako tudi razmišljaš tako! Sicer smo pa pajki vedno malo skrivnostni, pletemo zgodbe in analiziramo vse detajle! Prav poseben ljubitelj pajkov pa sem sama! Nikoli nismo imeli fasadnega ali kakšnega drugega zunanjega pajka, razen živih seveda! Se pa pri meni najde kar nekaj predmetov, ki so povezani s pajki, bilo bi jih še več, če ne bi bila precej izbirčna! Par majic je že odslužilo svojo tlako, prav tako nogavic, imam še dve skodelici, dve knjigi, ki v naslovu skrivata pajke, eksotični pajek je pobegnil že na dan, ko sem ga dobila…. Tatu pod desno ramo, kljub dvanajsti obletnici še vedno vztraja pri meni…. Dva večja korenjaka pa sta moja ljubljenčka! Prvi je salonski pajek, ki živi v kotu moje sobe! Za mene je kot nekakšen malo bolj poganski »bogkov kot«, ki ga je včasih premogla vsaka kmečka izba…. Sam pajek je narejen iz kosmatega umetnega blaga, pajčevina je spletena iz aluminijaste žice…. Za »pajkovske« poznavalce ima pajek premalo nog, manjkata mu še dve, lahko pa to razumemo, kot da je zelo svojevrsten primerek!? Dobila sem ga pred skoraj desetimi leti na svoj osebni praznik ali bolj natančno 01.12.2000, od svoje najboljše prijateljice Tamare! Pajek je take salonske vrste, ki ima rad toploto, zatišje, mir, spanje, šepet prijetnih besed, sofisticirano obnašanje,… Pri ljudeh je zelo izbirčen, kar mi je še prav posebej všeč, zato le malokateri lahko prestopi prag moje sobe! Ne mara se umivati, sesalec še nekako sprejme… Je precej nečimrn, skrbi za svoj izgled in me velikokrat spomni na knjigo z naslovom Dorian Grey! Ščiti me pred zlom, slabo voljo, dolgočasnimi ljudmi, slabim zrakom, onesnaženim umom.…. Najbolj židane volje je takrat, ko se uležem na svojo posteljo, berem debelo staro knjigo, pišem kakšen tekst ali pregledujem stare fotografije! Pri glasbi je še bolj zahteven, zato moram prav paziti, kaj poslušam. Proti Santani, Pink Floydom ali Chopinu pa res nima nič! Preko njega in njegove srebrne mreže pa sem povezana tudi s Tamaro, ki je zdaj že štiri leta v barviti Moskvi! Brez njega si težko predstavljam svojo intimno sobo, zato ga bom ob selitvi vzela s seboj! Brezpogojno!
S'pajkanje 