106. pajki, Celje

Na oddajo Brincljevo popoldne na Radiu Veseljak nas je poklical Marjan Rošer in nam ponudil, da naredi pajka tudi za Društvo za domače raziskave. Z besedami: ” Če si ga pa res tak želite vam pa naredim enga.” Obiskali smo ga pri njemu doma v Celju, kjer nam je razkazal delavnico, kjer je poleg drugega izdeloval tudi pajke. Po njegovih besedah se  prvega pajka spomni že kot otrok, njegov oče logar v Vitanjah je bil bolj premožen mož in ko so zgradili novo hišo takšno bavarskega tipa,  leta 1952  so imeli pajka že na fasadi.

Starinski spajkalnik in šopek pajkovih nog

Marijan: ”Na vsako novo hišo so dajali pajke, podobno kot če imaš na hiši lastovke. Kajti tam, kjer so lastovke ne potrebuješ strelovoda, to so ga učili tudi na poklicni šoli, ko se je učil za kleparja in krovca. Za pajke se je pa vedno govorilo, da srečo prinaša. A potem se je naredilo, da vsakdo, ki je naredil novo fasado na hiši je hotel imeti pajka. Je bil nek prestiž, če si ga mel na fasadi. Pa so govorili naredi takega in onakega velikega, lepega. Meni so pajki srečo prinesli in denar, pomočniki so se zmenili in rekli naj jih naredim tam gori v Mariboru je kake 3 do 4 leta sem pajke tako za zraven delal v Kovinarskem šolskem centru na praksi leta 1963.  Takrat sem jih naredil več kot 100, za cigarete sem mel.  Čim si našel kak konec pločevine, takrat bakra ni bilo je bil bolj cink zelo mehka pločevina in sem iz tega delal. Profesor je pokazal kako se dela z kovino in imel je tud enega pajka napravljenega.  Jaz sem ga ročno izklepal ven, eni so delali ravne, drugi iz osmice, spajkali – lotali, pa mogoče žarnico not, da se je ponoči svetlo. Delal se jih je pa z 6, 8, 12 nogami, različno.  Kasneje so bili moderni taki z križem ven izrezanim da se je vidlo ponoč. Zdaj pa tega ni več veliko, zdaj so petelini pa konji moderni.  Ko je bila še tovarna posode tu v Celju so jih kar iz zajemalk ven delali ena večja druga manjša pa je trup. Včasih so delal mreže celo iz palic za avtogeno varjenje, samo s tem je bilo dela.

Pajke sem pa delal po knjigi. Je več vrst. Ni pa noben problem narest. Tudi nočne lučke sem delal, če ga daš u kot , tako veliko senco vrže.

Jaz imam dva en je ta, ki se vsem dopade in je iz rostfreia, ampak men je mal čudn.

Drugi je na fasadi na ulico.

Jaz pajka ne morem ubit, ga raj ke preč na drug konc dam al ga pa pustim po svoje. Delal sem po starih stavbah pa me to nikoli motilo, nikol nisem pobijal, naj ima svojo pot. Baje srečo prinaša, jaz vedno pogledam v katero smer gre. Meni je en najlepših posnetkov od hrvaškega reporterja Ledererja, ki ga je naredil dan preden so ga ubili, baje naročeno, v času vojne na Hrvaškem in sicer posnetek se imenuje Praskozorje in kaže tudi pajčevino pa rosa not pa obsijano z zoro.

105. pajki, 1. Osnovna šola Rogaška Slatina

Srečko Drozg učitelj tehničnega pouka v 1. Osnovni šoli Rogaška Slatina je uvedel izdelovanje pajkov pri tehničnem pouku v 80′ letih. Po besedah učitelja so jih izdelovali v sedmem razredu. Učenci so jih vseh skupaj  izdelali po 150 na leto,  cca. 14 let.   Pri tehnčni nalogi obdelava kovine je pajek zahteval mnogo tehničnih delovnih operacij: kovičenje, vrtanje, klepanje, piljenje in podobno. Mnogi so si večjega izdelali tudi doma in nekatere so poslali učenci v šolo in so razstavljeni. Ideja je da si učenci izdelke nesejo domov.

Po 14 letih, ko so delali pajke je ravnateljica poklicala učitelja in rekla: ” Srečko dajte začnite delati kaj drugega, da ne bomo večno te pajke delali. Stvar je bila taka izdelki so morali po programu biti iz železa, posvetoval se je z učiteljico biologije in najprej so izdelovali pikapolonice,  potem so videli pajka in ga dali zi knjige na projekcijo in so potem pajka poskusili izdelati. Potem sta druga dva tehnična učitelja odšla v 2. Osnovno šolo Rogaška Slatina in idejo prenesla in objavila v reviji TIM (Revija za tehniško ustvarjalnost mladih).  Tako se je to razširilo v Rogaški Slatini. Kako je pa bilo drugod pa gospod Srečko ni vedel.  Po tistikrat pa se je mnogo teh pajkov pojavljalo po hišah, lopah pa tudi kot nočne lučke.   14 let , 150 otrok  to je masa (ok. 2100 kosov) + še učenci  2. osnovne šole.

Gospod Srečko je popoldan delal tudi kot inštruktor in nekoč se mu je zgodilo, ko je čakal na izpitnega izpraševalca da je mimo prišel starejši možakar z potovalko in potožil, da mu slabše gre in če bi gospod morda kupil kak izdelek, ki jih je imel v torbi. Gospod Drozg je privolil in rekel: ”Pa pokaži kaj imaš v torbi.” Možakar je odprl torbo v kateri je bilo polno kovinskih pajkov.  To ga je presenetilo in je odgovoril: Gospod resnično hvala ampak teh pajkov imam vrh glave, kajti vsako leto konec leta  jih v mojem učiteljskem poklicu dobim od učencev okoli 100 do 150.”

104. pajek Pietra Salvadorija, Spresiano, Benečija (Italija)

Umetniški pajek poliedričnega umetnika P. Salvadorija iz Spresiana pri Trbižu.  Skulptura je zunanja  stenska luč posuta z zlatimi lističi. Pajek je bil najden na spletu in je objavljen zaradi podobnosti po izdelavi stenskimi pajki, ki jih najdemo pri nas.  Moto umetnika  pri  ustvarjanju pa je:  Originality is a slow conquest.

103. pajek, Čezsoča (Bovec)

Končno pošiljam zgodbo o pajku na hiši v Čezsoči.

Ta okras nosi hiša, ki se jo prav dobro spominjam, saj je bila v moji bujni otroški domišljiji povezana s številnimi skrivnostnimi zgodbami in dejstvi:

1) Hiša, zdela se mi je razkošna vila, je bila velika, imela je gosposke ograje in v njej ni nihče prebival, lastniki oz. uporabniki so živeli v tujini in so v njej stanovali le občasno, med poletnimi počitnicami.

2) Hiša je (bila) soseda pokopališča.

3) Na fasadi je (bil) velik, nenavaden pajek.

4) Poleg pajka je (bila) spominska plošča, posvečena TIGRovcu Ivanu Ivančiču (zaradi enakega priimka sem domnevala, da je moj prednik – v resnici smo v daljnem sorodstvu). V zvezi s tablo mi je nono povedal zgodbo o načrtovanem atentatu na Mussollinija v Kobaridu. Bombe, ki jih je imel privezane na sebi, Ivan Ivančič sicer ni razstrelil, saj je bilo okoli Mussolinija preveč otrok, ki so jih poslali na sprejem, in drugih civilistov. Kasneje so ga fašisti obtožili terorizma in vohunstva in so ga ustrelili na Opčinah. S to junaško zgodbo sem se v času, ko smo se prav radostno igrali Partizane in Nemce, seveda zlahka identificirala.

Vse te pomene je v moji domišljiji s svojo nitjo povezoval in združeval prav kovinski pajek na fasadi.

Fotografija je posneta – tudi zelo simbolično – 1. novembra 2009, ob obisku pokopališča, kjer sedaj počivata moja nona in nono.

pps

Mimogrede, očitno pajek na fasadi ni izključno slovenska posebnost. Opazila sem ga na hiši ob cesti v vasi Fusine di Valromana, to je, ko se pelješ iz Rateč proti Trbižu.

LP! Monika