Stroka izjavlja

Za TV Slovenija sta spregovorila etnolog dr. Janez Bogataj in zoolog dr. Rok Kostanjšek. Objavljamo prepis s posnetka.

dr. Janez Bogataj, etnolog
dr. Rok Kostanjšek, zoolog


dr. Janez Bogataj
O kovinskih pajkih

Ker sem tista generacija, ki je od šolskih oblasti dobila predmet tehnični pouk kot dopolnilo gospodinjskemu pouku, so nam v 50. ali 60. letih 20. stoletja uvajali razne novosti, ki so povezane z neko tradicijo kovinarstva, ker so hoteli iz socialistične mladine narediti tudi dobre kovinarje. Zato smo pri tem pouku izdelovali razne stvari iz bakra, žice, pocinkane žice in to seveda spajkali v razne oblike. Spominjam se, da so na drugih šolah izdelovali zidne pajke, ki so jih konec šolskega leta lepo pobarvane s črnim tesarolom, da se je to svetilo, odnesli domov in so pogostokrat krasili stene notranjščin, ne toliko zunanjščin. Za to sem prepričan, da je ta moda prišla, da je bil en od virov za krašenje sten s pajki notranjščin in zunanjščin to, da so jih otroci prinašali v svoja  primarna domovanja in so sčasoma prišli tudi na zunanjščine hiš, se pravi na fasade. Seveda smo mi imeli v šoli neverjetno srečo, da je bil naš učitelj, se pravi profesor, sedaj že pokojni akademski kipar Marko Maher (?), ki je imel višje razvit estetski občutek in nas ni ”posiljeval” s temi pajki. Smo delali druge stvari, ki so le bile na neki ravni estetske sprejemljivosti.

Drugo okolje, ki je razvijalo to izdelovanje pajkov, pa je bila Jugoslovanska ljudska armada. Fantje, ki so služili vojaški rok, so v prostem času izdelovali tudi neke rokodelske izdelke, najbolj znani so recimo Eifflovi stolpi iz ugasnjenih vžigalic, razne zloženke iz papirja in med drugim so, seveda, tudi spajkali izdelke iz žice in bakra. Med njimi pogostokrat tudi pajke. V mojem dosedanjem terenskem delu, se pogovarjam z ljudmi in jih vprašam: ”Od kod pa vam ta pajek?” Pa reče neka ženica recimo: ”Ja to je pa sin prinesel, ko je služil vojsko v JLA in smo dali na fasado za spomin.” V stroki ni bila opravljena kakšna resna raziskava, kdaj točno naj bi se ti pajki začeli obešat na fasade hiš in tudi v notranjščine bivalnih prostorov. Zlasti dnevnih prostorov, tam so najbolj pogosti. Vendar pa se tukaj postavlja neko vprašanje, namreč: Zakaj pravzaprav ti pajki na fasadah? Eden od odgovorov, ki mislim, da bo kar držal, je ta, da so pajki na fasadah eden od pomembnih elementov oblikovanja tistega, kar se v stroki reče, oblikovanje mojega malega sveta. Se pravi oblikovanje tistega najbolj intimnega človekovega okolja, ki ga predstavlja zunanjščina in notranjščina hiše. Ko rečem zunanjščina, mislim tudi v sozvočju z vrtom. Tako kot se palček, Sneguljčica in razne kamnite betonske in druge skulpture pojavljajo v ambientu vrta, imajo neko nadaljevanje v tem živalskem svetu na fasadi tudi pajki, ki pa človeku pogosto predstavljajo neko globljo simboliko, tako kot mu predstavlja globljo simboliko palček in se identificira z njim. Prenekateremu predstavlja ne samo dekorativni element, ampak tudi večnega sogovornika, predstavlja mu lik s katerim se lahko pogovarja. Tako mu ta pajek predstavlja simbol, simboliko nekega družinskega gnezda, povezanost, ki jo predstavlja pajek z njegovo pajčevino. In mislim, da je to odgovor na vprašanje, zakaj tako velika poplava zlasti v 60., 70., in 80. letih 20. stoletja, ko je bila ta moda na slovenskem najmočneje razširjena in seveda še vedno traja.

To da so se pajki delali v šolah, je seveda logično, ker so šolski programi bili tako nastavljeni in načrtovani. Bolje rečeno, da so pedagogom sugerirali, da je to ena od možnih oblik. Tako kot so jim sugerirali tudi razne kljuke in obešala, izpraznjene žarnice v katere so potem otroci doma natočili vodo in je iz tega rastel asparagus in podobne zelene rastline. Jasno, če je otrok to prinesel domov je bilo to razumljeno kot nekaj pozitivnega, tukaj vidimo kako je imela šola negativni vpliv na siceršnjo likovno ali pa estetsko obzorje v določenem obdobju zgodovinskega razvoja. Če danes gledamo iz tega zornega kota, vidimo, da ta kultura kovinskih pajkov pomembno sooblikuje tisto čemur rečemo nizka likovna raven ali nizko estetsko obzorje. Zato seveda čutimo pri našem pedagoškem delu in siceršnjem strokovnem nastopanju v javnosti tudi potrebo po tem, da to jasno in glasno povemo in pokažemo pot po kateri kaže oblikovat bolj žlahtno bivalno okolje. Okolje, ki je naravnano drugim vrednotam, ne kovinskim pajkom.

Nesporno je, da je izdelovanje in obešanje pajkov na fasade hiš in na stene notranjih bivalnih prostorov ena od oblik sodobne ustvarjalnosti. Seveda etnologi ne vrednotimo teh stvari iz nekih estetskih zornih kotov, kar bi bilo tudi seveda zelo zmotno. Zato so druge stroke. Vsekakor pa je treba ugotoviti v kakšnih okoljih se ti pajki pojavljajo, v kakšnih zvezah, kateri motivi so vodili konkretnega posameznika ali družino, da se je odločila za to, da nekega pajka iz kovine postavi ali obesi na steno. Kadar delujemo na terenu in kadar delujemo vzgojno med ljudmi, skušamo te stvari prikazovat tudi z vidika neke estetike, da opozorjamo na to, da so pajki lahko tudi ena od sestavin za sooblikovanje ne najbolj primernega bivalnega dekorja, če lahko temu tako rečemo. In da kaže skrbet za to, da bodo naši odnosi v sodobnosti in tudi prihodnosti naravnani k živim pajkom, da bomo znali tudi s tem živim svetom živet v neki simbiozi. Mislim, da je to bolj pomembno in mislim, da se tukaj dotaknemo neke zelo zanimive sestavine tega odnosa med človekom in pajkom, ki sega daleč nazaj v zgodovinski razvoj in ga lahko označimo kot sestavino naše kulturne dediščine. In to je tista sestavina, ki govori, da je bil pajek človeku vedno neke vrste prijatelj. Da je imel človek do pajka vedno neke vrste spoštovanje. Da je staro ljudsko pravilo bilo, da pajka bognedaj ubiti, ampak ga eventuelno prepoditi. Kajti če ga boš ubil, boš priklical negativne sile v tvoje življenje in bivalno okolje. Tako je bil pajek človeku vedno pozitivna žival in varuh družinskega gnezda, mreže.


dr. Rok Kostanjšek

Vloženi pajki v laboratorijski
učilnici Biotehnične fakultete
v Ljubljani.

O VRSTAH, ANATOMIJI IN PAJKIH NA SPLOŠNO

Aculepeira 01 Trilar

PAJKOVCI
Pajki sodijo med pajkovce, ki so široka skupina členonožcev, v katero v našem širšem okolju prištevamo ščipalce ali škorpijone, pršice med katere sodijo klopi, in pa suhe južine, ki jih najpogosteje zamenjujemo s pajki. Pajkovci so plenilci, vključno s pajki. Pajki so ena prvih in največjih skupin členonožcev, ki so uspešno poselili kopno in so na kopnem približno 400 milijonov let. Skupina je zelo raznolika in samo pajki, kot del velike skupine pajkovcev, obsegajo približno 40000 vrst, kar kaže na njihovo uspešnost. Ljudje, ki so se naselili v njihovo naravno okolje, jih zato najdejo v svojih bivališčih in okolici.

pajkovci

MREŽE
Ena glavnih prilagoditev pajkovcev zlasti pajkov je, da pletejo mreže. Prvotno so bile namenjene obdajanju rovov, kasneje pa so pajki zaradi prilagoditve na plen (letenje, skakanje in drugo gibanje žuželk) razvili različne mreže. Po tem jih ljudje v glavnem tudi prepoznavajo. Tako da lahko skupine, rodove včasih celo vrste pajkov ločimo samo po strukturi mrež. Mreže pa pajki ne uporabljajo samo za lov, ampak tudi za zatočišče med sušnimi obdobji, levitvijo in parjenjem in za varovanje pred naravnimi sovražniki in vremenom. Najpogostejši tip mreže je tisti, ki ga poznamo od pajkov iz skupine križavcev, saj so zelo pogosti okoli naših domov. Tak tip mreže imenujemo kolesasta mreža.

mreza

mreza1

mreza2

OSNOVNA ANATOMIJA
Osnovna anatomija ali zgradba pajka je sestavljena iz dveh velikih enot in ne iz treh kot pri žuželkah. Sprednji del je glavoprsje na katerega so pripete vse okončine. Zadek pa je drugi del telesa. Zadek in glavoprsje sta preščipnjena za razliko od suhih južin, ki imajo zadek in glavoprsje zlito na široko skupaj. Poleg štirih parov nog, ki so pripete na glavoprsje, imamo pri pajkih na glavoprsju še dva para okončin. Kratka tipala (pri samcih tudi razmnoževalni organ) in pa čeljusti, obrnjene navzdol opremljene s strupniki. Te pogostokrat, če gledamo pajka s hrbtne strani, spregledamo. Vsi pajki so strupeni, vendar so človeku nevarni redki. Na področju Slovenije človeku nevarnih ni, na področju Mediterana pa je nevarna le črna vdova. Pajki imajo na glavi štiri pare oči, nekateri pa samo tri pare oči.

zgradba

ŠTEVILO, POLOŽAJ IN DOLŽINA OKONČIN
Pri pajkih, ki jih najdemo na fasadah kot okras, je morda s čisto biološkega stališča najbolj zanimivo to, zakaj imajo ljudje pajke na fasadah. Dejstvo je, da je strah pred pajki prirojen, po drugi strani pa vemo, da so pajki koristne živali. Kajti v naravi uravnavajo število členonožcev, zlasti žuželk. Po nekaterih analizah naj bi ob odsotnosti vseh pajkovcev imeli v nekaj letih po vseh kontinentih svet pokrit z nekaj centimetrov debelim slojem žuželk. Pajki so koristne živali in nekoristnih pajkov ni. Ljudje so se verjetno tega zavedali in iz tega verjetno izhaja prepričanje, da pajki prinašajo srečo. Vendar si ljudje, ki izdelujejo pajke za fasade, privoščijo precej umetniške svobode. Iz anatomsko-biološkega stališča opazimo mnoge nedoslednosti v izdelavi ali upodabljanju teh živali. Pri pajkih iz pločevine bi kot nedoslednosti izpostavil število nog, ki se ga zamenjuje za število nog pri žuželkah, torej tri pare nog. Noge so pogostokrat narobe pripete na telo. Pripenjajo se na zadek in ne na oprsje. Tipalke so v veliko primerih predolge in spominjajo na antene.

> Nova vas (Bloke)
> Malo Hudo (Ivančna Gorica)

DELITEV TELESA
Pogosta nedoslednost je uprizarjanje pajkov z napačnim številom delov telesa. Pajki so narejeni z glavo, oprsjem in zadkom in ne samo z glavoprsjem in zadkom, kot je to pri pajkih pravilno.

> Rdeči Kal (Ivančna Gorica)
> Šentvid (Ljubljana)
> načrt za izdelavo pajka pri tehničnem pouku (Rogaška Slatina)

ŠTEVILO OČI
Pogosto je napačno tudi število oči, pri sesalcih in vretenčarjih smo navajeni na en par oči. Pri pajkih imamo tri ali štiri pare oči. Pajki imajo zelo drobne oči, zato so pogosto spregledane, jamski pajki pa so slepi in oči sploh nimajo. In čeprav gre za zelo dodelane izdelke kot je ta primerek iz Krope, ima ta samo en par oči.

Image1f

> Idrija pri Bači (Most na Soči)

POLOŽAJ NA MREŽI
Najpogosteje so uprizorjeni pajki so iz skupine križavcev in delajo kolesaste mreže. Za razliko od pajkov, ki jih vidimo po fasadah, so pajki vedno obrnjeni z glavo navzdol. Ljudje pa pajke obešajo tudi pri sicer anatomsko pravilnem pajku na pravilni kolesasti mreži z glavo navzgor, kakor smo navajeni pri sesalcih. V naravi so dejansko vsi pajki obrnjeni navzdol.

Aculepeira01-Trilar-IMG_P-009119_Aranea

> Dob pri Šentvidu (Ivančna Gorica)

PAJEK?
Pri nekaterih je umetniška svoboda malce večja in izdelovalci morda niso niti želeli izdelati pajka. Saj so strukture, ki jih vidimo na teh primerkih bolj podobne žuželkam kot pa pajkom.

> Sp. Gabrnik (Rogaška Slatina)
> Dob pri Šentvidu (Ivančna Gorica)
> Zg. Gabrnik (Rogaška Slatina)

PAJEK
Seveda, nekaj pajkov je izdelano pravilno, dosledno. Izdelovalci so se zgledovali po primerih iz narave. Nekaj takih najdemo zlasti med primerki z Gorenjske, predvsem iz Krope in Škofje Loke.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s


%d bloggers like this: