Pošiljka #3 Matije Plevnika s terena na Kozjanskem. Posebnosti: iztegnjeni prednji tački in naslikan bel križ!
Arijana in Marko sta med povratkom s špila ujela tega pajka.
Pajka na gostilni v Sromljah pri Pišecah.
Miran Hladnik
Gospa je pajka dobila kot poročno darilo pred 25 imi leti. Izdelal ga je lokalni mojster. In je pajka imela ko je bila še v bloku. Ko so zgradili hišo ga je prinesla s seboj in ga obesila na fasado. Izdelal ga je lokalni mojster iz Ivančne Gorice. Kasneje je naročila še enega, ki ga je obesila na stopnišče, kjer mu od nedavnega dela družbo tudi relief Maršala Tita, ki ga je poleg pajka obesil njen sin. Pravi, da pajki prinašajo srečo in da se jih ne ubija, morda le izseli. Poročnega pajka ne bi dala za nobeno ceno.
Pajek in polžek na balkonu.
Kolegica Neža je tega pajka ujela na strokovni ekskurziji po Estoniji. Pajek je na vhodni steni v veži nekega zadružnega doma v majhnem naselju kolhoza pri mestu Parnu v južni Estoniji. Delavska nizka blokovska naselja napol brezposelnih delavcev, ki so jih iz kmetov prestrukturirali v delavce in so z dežele tudi prinesli svoje običaje. Pajek je del javnega tega prostora in je na istem mestu, ga niso premikali. Ima svoj status kot neke vrste umetniško delo. Na vprašanje zakaj jih imajo tam, so odgovorili, da jih pajek ščiti. Sestavljen iz lesene sredine nam zaenkrat nerazumljivimi napisi, noge in tipalke pa ima iz debele kovinske žice. Kaj napisi pomenijo, kakšen zaščitnik je pajek in druga vprašanja pa se še preverjajo.
Danes sem se peljala na lokacijo na Trebnjem in v Repčah sem videla hišo, ki ji imela na dveh sosednjih gospodarskih poslopjih kar 4 pajke in kar je morda posebnost – kovinsko veščo. Spomnila sem se vaše akcije, pa sem stopila iz avta in pajke ob dovoljenju lastnika poslikala. Omenjala sem vaše društvo – vendar se nisem čisto spomnila kako se imenujete. Povedal mi je, da je pajke izdelal njegov oče, ki jih je sicer naredil preko 100. Pajke iz »ta nove« hiše/fasade so odstranili – dom pa so našli v Ivančni Gorici. Očeta nisem počakala – da bi ga bolj natančno povprašala kako in kaj. Sicer pa sem doma iz Malega Hudega in sem bila kar fascinirana, ko sem videla,da sta na vašem blogu zastopana 2 pajka od tu. Neverjetno. Mislim, da smo nadpovprečno zastopani – kar velja tudi za Dolenjsko. Se motim ?
Sama sem včasih pajke dojemala kot kič, sedaj pa so mi zabavni.
Mojca Emeršič
Cvetlice, opaži, lastovke, jelenovi rogovi in pajek.
V Podbrdu so ljubitelji stenskih pajkov. Na naslovih b, c in d kar trije.
Pajek na balkonu stanovanjskega bloka v Polzeli.
Z nedeljskega izleta …
Na pročelju ekstravagantne hiše v Beričevem prede pajek v sgrafito tehniki. Naredil ga je lastnik hiše pred približno 40 leti. Na njej ostaja, saj menda prinaša srečo.
To je najbrž največji kovani pajk v Sloveniji. Je pa iz Slovenskih Konjic. Klub Tarantela oz. disko, nism zihr.
lp, miha
Sestra od mojstra Julija (vnos št. 47) ima čez cesto tudi pajka, a bakrenega, ki krasi steno v kuhinji nad vrati.
Pajek na novi fasadi, so ga dali gor, ker je pri hiši že dolgo časa. Pred 35 leti so gospe fantje naredili pajka v Unitasu, kjer je bila zaposlena. Tko smo se zmenili in fantje so ga naredili, nič posebnega.
Gospa so povedali, da so pajka dobili od sodelavke in sicer kuharice in da ga je naredil sodelavkin oče pred vsaj 25-imi leti. Prej je bil v dnevni sobi, ker je luč in je bilo veselje, ko je bil sin še majhen. Ko pa so otroci odrasli, so pajka in kovano omaro z ogledalom, nad katero je pajek bil, postavili ven. Pajka na balkon, omaro pa v vežo. Pajka spremljajo tudi kozolec, korenine in palčki, v kroni hiše pa so kmečka orodja. Povedali so nam, da so prejeli od župana nekaj let nazaj nagrado za najlepše urejeno hišo v občini. Dovolili so nam povzpeti se po lestvi in poslikati pajka od blizu.
Pajek luč nad vhodnimi vrati, izdelek, ki je serijske izdelave in prihaja nekje iz Italije. Lastniki hiše so iz Trsta in samo občasno prebivajo v hiši. Isti model pajka smo videli že v Ljubljani, Idriji ob Bači, Knežaku in v Beli Peči (Fusina in Valromana, Weissenfels).
Še en izdelek mojstra Milana v soseščini. Pajek nad vrati v hlev, žal nikogar ni bilo doma.
Gospa ima na hiši enega in na gospodarskem poslopju drugega pajka na mreži. Oba je izdelal lokalni mojster Milan Čufer. Bila je ena prvih naročnic pri mojstru in ima te pajke že okoli 20 let. Narejeni so iz bakra. Mreža je ulita. Pravi, da so pajki za srečo in da se živih ne sme pobijati. Bolje je, če jih preneseš kam drugam. Ne ve zakaj, ampak da so tako govorili že stari. Verjame, da je nekaj na tem. Ubila je pajka, ki se je spustil v spalnici nad zakonsko posteljo in kmalu za tem ji je umrl mož. Ampak pravi bil je veliki pajek, ne tiste suhe južine.
Pajek iz kovinskih ostankov štance. Prinesel ga je tast Jože iz Zagorja, ko je prvič prišel na obisk. Imajo ga za spomin. Tast je delal kot šlosar v rudniku Zagorje. Imeli so prazno steno na balkonu pa so ga dali tja, ker prinaša srečo. Včasih je bilo tega veliko, so dodali.
Soseda Irena z Radia 1 nam je naznanila, da imate pajka na balkonu.
Aja, (presenečeno) mamo ja. Je že več kot 35 let pri hiši. Ga je mož iz Selce prinesel sem na novi svet. Dali smo ga na balkon in ima lučko. Pajki so za srečo, a ne? Je bakren z žlebastimi nogicami. Aja Irena je povedala, sej drugač ga pa res ni mogoce drugač videt kot z vrta.
Preko Radia 1 so nam po javnem pozivu ovadili tega zarjavelega lepotca s svetlečim zadkom pred vhodom pritlične hiše. Več ni bilo mogoče zvedeti.
”Gospa! Pajka imate na fasadi nad vrati, me zanima.”
”PAJKA? PA KAJ?”
Narejen pred 30 leti nekje v Bohinju. So ga imeli kot luč v veži, potem pa so ga dali ven nad vrata.
Opala! Evo ga. Na začetku Napoleonovega drevoreda. Pred 35 leti so ga zadeli na srečelovu v Logatcu. In sicer nagrada je bila od Kovinarske Vrhnika. Na vprašanje, zakaj imajo pajka ali kaj pomeni je gospod odgovoril: Zakaj? Zato, ker je za to narejen. Namreč, da visi na steni.
Tistega dne bilo je mnogo prometnih nesreč na cestah, mnogo zvitega pleha. In ni drugega preostalo, da smo sklenili teren v prometnem zastoju in ugotovili, če je za nekoga zvit pleh nesreča (prometna nesreča) je lahko za drugega zvit pleh tudi sreča (fasadni pajek). Isto stanje, druga vrednost.
Biba s petimi pari nog na fasadi grafičnega studia pred Želimljami.
Lastnik pajka poroča:
“To je kropski pajek. Naredili so ga mojstri v Kropi in je pri hiši približno petdeset let. Kupil ga je dedek moji mami, ker ji je bil tako zelo všeč. Najprej ga je imela mami v sobi v Kamniku, kjer so sprva živeli, ko pa sem se rodil jaz, so ga dali meni kot nočno lučko v skupni sobi s sestro, ko pa smo prizidali hišo in sem dobil svojo sobo, pa je bil tam nočna lučka. Pred parimi leti, ko sva adaptirala, pa sem ga prestavil na vrt.
Ne vem če ima kakšno posebno izročilo, dejstvo pa je, da so pri naši hiši vsi pajki zaščiteni (samo, če kakšnega po nesreči posesaš) in verjamemo, da prinašajo srečo.
Vprašal bom še teto, ki se na te reči malo bolj spozna. Imamo pa kar nekaj kropskih izdelkov, ker so bili našim staršem ti izdelki zelo všeč in so prav namensko hodili v Kropo kupovat (lestenci, obešalniki, bralne lučke, neke vrste garderoba …).”
Pajek-lučka pod balkonom, simpatičen hrošč pa na desnem prizdku hiše.
Trije pajki tri generacije. Dva je naredil mojster Julij, en – luč z bunko pa je iz Trsta, kamor je žena hodila delat pred 20 leti in jo je tam kupila in prinesla domov. Mojster pravi da je slabo varjena, kič in da jo je moral sam večkrat popravljat, da dela. Ostale pajke je naredil sam, samo pravi so pa oni z mrežo, pravi Julij. V naravi pajek tako enakomerno naredi mrežo.
Sam je delal kot varilec v Anhovem. Tam so kovino zaščitili tako, da so dobivali prah minij in ga mešali z nitro razredčilom, še prej pa temeljna barva, če ne vse propade. Ko je šel na svoje je delal motike in stojala za rože in jih izvažal v Sarajevo. Mojster pravi, da je pajlkov kot pravijo narečno izdelal samo kakih 15, tri je še dolžan. ”Ena gospa soseda tu je medtem že umrla. Je govorila: ”Daj naredi mi že tega pajlka preden umrem, ne bom mogla umret če mi ne nardiš enga.” ”In je umrla prej. Iz Italije so prišli tudi, da jih naredim, tri sem naredil. Žico sem povil z vrtalnim strojem, da je bila zamotana, potem pa sem na modelčku pigal.”
V II. Osnovni šoli iz Rogaške Slatine so do nedavnega izdelovali pločevinaste pajke pod taktirko učiteljev tehničnega pouka g. Sajka in g. Krošlja. Zaradi spremembe učnega načrta in novih delovnih zvezkov so se odločili, da pajkov učenci ne bodo več izdelovali. Pajke so zamenjali svečniki. Po besedah g. Krošlja so že pred 30 leti izdelovanje pajkov pri tehničnem pouku prejeli od svojega starejšega kolega, vendar se niso spraševali po vsebini, zakaj ravno pajek. V splošnem učnem načrtu ni nikjer omenjeno, da se mora izdelovati pajek, to je osebna odločitev vsakega učitelja. G. Sajko je dodal da so izdelke učenci nosili domov, kjer so jih starši obesili na stene, verjetno zaradi sentimenta, to je pa izdelal moj otrok, ni šlo za kakšno simboliko, vsaj mi je ne poznamo. Predstavili so tehnično učilnico, kjer so se izdelovali pajke in pokazali nekaj primerkov, orodje in načrte za izdelavo pajka.
Najprej so morali učenci izdelati tehnični načrt in v tehnični pisavi vpisati vse potrebno. Oblike pajkov niso bile pomembne odvisno od leta so izdelovali različne oblike s dvemi trupi in glavo s enim trupom in glavo, okroglaste, podolgovate različni pari nog in tem oblikam so priredili tudi načrt, ki so ga narisali in seveda so bili odkloni pri izvedbi od osnovnega načrta.
Tehnična delavnica učilnica z delovno mizo in orodjem ter ostanki pločevine od izdelave pajkov. Ključna orodja: primež, glava od motorja Tomos 4 in neka glava z luknjo na kateri so s tolčenjem krivili pločevino za telo pajka. Uporabljali so tudi klešče, orodjarsko kladivo, vrtalni stroj, točkalo, barve, škarje za pločevino, kovice, … Po tehnični plati je pajek praktična oblika in izdelek, ki zahteva znanje cele vrste tehnik, zvijanje, tolčenje, točkanje, rezanje, vrtanje, barvanje, kovičenje, spajkanje… Tako se učenci spoznajo z vsemi tehnikami. Pajka je na ta način možno izdelati iz bakrene ali aluminijske pločevine. Baker se spajka in se težje obdeluje, medtem ko je aluminijska pločevina bolj enostavna za obdelavo in se za spoje uporabljajo kovice, zato so se v šoli odločili za aluminij. G. Sajko je povedal: ” Tisti, ki jih vidite, da visijo na mrežah so slabši izdelki, ki so jih učenci pustili v šoli, mi smo jih pa obesili na mreže, ker pajki spadajo na mreže ne. Izdelovali smo tudi takšne, ki so bili luči in so imeli spodaj dozo za žarnico.”
Primerek svečnika, ki je po novem učnem načrtu zamenjal pajka. Zdaj se jih ne izdeluje več, kajti po novem učnem načrtu je predviden svečnik, ki je v učbeniku, ki ga oblikujejo iz 4 materialov poleg tega pa je končan v 2h urah. Pajek se je obdeloval dalj časa, postopek je bil bolj kompleksen in je zahteval večjo ročno spretnost in natančnost. Od načrta s tehnično pisavo do natančne izdelave in barvanja. Včasih so bili otroci bolj ročno spretni in mi smo samo sledili njihovemu znanju.
Mojster Franc, umetnoobrtni kovač, ima svojo kovaško delavnico v hiši o kateri je govora naprej, kjer je izdelal mnogo ograj, kljuk, rešetk, ladij, medaljonov mask in drugega kar se skovačiti da. Učil se je od Jože Bertonclja. Pajka izgotovi na hitro, če je treba. Na steni v dnevni sobi je imel tega cizaliranega iz bakra z steklenimi vstavki. Pajek je stenska luč in križi na hrbtu pajka se svetijo, ko je prižgana luč. Izdelal ga je sodelavevc iz UKO Kropa Murko Franci. Pred kratkim ga je snel s stene.
Na začetku so rekli v tej hiši, da pajkov ne dela nihče več, ker ni strank in da so verjetno že vse zmetali stran. Kasneje po sproščenem pogovoru pa se je soseda spomnila, da ima enega v veži. Pridite ga pogledat. Izdelal mi ga je sosed Franc.
Nekoliko višje po Kropi smo vseeno ugledali enega na fasadi. Pritrjen na sredini spomeniško zaščitene hiše kjer je nekoč stanovalo 30 ljudi, ki so delali za kroparske kovačije, danes jih v hiši živi le 4. Vsi so se izučili za poklice, umetno obrtne poklice predvsem za delo z kovino v 60 ih letih prejšnjega stoletja. Učil jih je sam mojster Joža Bertoncelj. Hiša ima tudi kovaško delavnico, kjer je mojster Franc Kodrež izdeloval tudi pajke. Tale na fasadi je kovan, star več kot 30 let nihče se ne spomne več koliko. Kot se je kasneje izkazalo jih je bilo v hiši kar nekaj pajkov.
Če znajo kje kovat in klepat, potem je pa to ziher u Kropi, zato smo šli tja pogledat za pajki. V Kovaškem muzeju v smo srečali g. Eržena, kustosa in umetnostnega kovača. Ko smo ga vprašali, če imajo kakšnega pajka v muzeju je rekel da ga v zbirki ni, da pa lahko svojega prinese pokazat. In ga je prinesel, začasno smo ga za potrebe fotografiranja inštalirali pred vhod muzeja. Je pa bil prašen in založen nekje v sosednji hiši. G. Eržen, ki se spozna na kovaške stvari je omenil, da so v 60 ih letih, ko je cvetela kovaška obrt in so se umetnoobrtni predmeti iz železa prodajali za med, verjetno razširili tudi stenski pajki. Njegov je star blizu 30 let in je kovan. Pri njih jih niso imeli za srečo, ampak kot okrasek za na steno, lahko tudi kot stensko luč. Pod telo pajka se namesti žarnica zato, da ni direktne svetlobe in potem pridušena svetloba izpod pajka meče zanimive sence. Izdelave pajkov se niso učili v šolah. Vsak je pajka izdelal sam, po opazovanju pajkov v naravi in z lastnim občutkom in znanjem kako narediti pajka. Ne ve se zakaj ravno pajek, takšna je bila moda. Potrdil je imajo ljudje na gorenjskem pajke bolj po stanovanjih in hišah in da jih je na fasadah malo. Obstajajo dve vrsti izdelave en je kovaški drugi cizelerski in graverski, kjer se izdeluje iz bakrenih žic in pločevine. Posredoval je tudi kontakte obrtnikov, ki bi utegnili izdelati pajka.
Po besedah gospoda je pajek še original iz tistih časov 60-ih let, litostrojski izdelek, kjer je bilo dosti odpadnega materiala. Imeli so turbine in stružnice ogromne, medtem, ko jim je bil to kšeft. Delali so pajke po naročilu. Odvisno od konteksta al za noter, al pa za na fasado. Ta pajek je bil od moje tete na Hubadovi, kjer je bil noter v stanovanju. Gospod je pajka prodal, in svetoval naj gremo do Iga, kjer bojda v podjetju KIG, kjer osebe na prestajajnju zaporne kazni na Igu izdelujejo avtomobilske tablice, vmes pa še kakega pajka naredijo.
SALONSKI IN TERENSKI PAJEK
Naša družina mora biti povezana s pajki, ker se pišemo Pajk…. Kot so rekli že stari Latinci: »nomem est omen«! Tu ni kaj dodati! Če si pajek, si pač pajek in nekako tudi razmišljaš tako! Sicer smo pa pajki vedno malo skrivnostni, pletemo zgodbe in analiziramo vse detajle! Prav poseben ljubitelj pajkov pa sem sama! Nikoli nismo imeli fasadnega ali kakšnega drugega zunanjega pajka, razen živih seveda! Se pa pri meni najde kar nekaj predmetov, ki so povezani s pajki, bilo bi jih še več, če ne bi bila precej izbirčna! Par majic je že odslužilo svojo tlako, prav tako nogavic, imam še dve skodelici, dve knjigi, ki v naslovu skrivata pajke, eksotični pajek je pobegnil že na dan, ko sem ga dobila…. Tatu pod desno ramo, kljub dvanajsti obletnici še vedno vztraja pri meni…. Dva večja korenjaka pa sta moja ljubljenčka! Prvi je salonski pajek, ki živi v kotu moje sobe! Za mene je kot nekakšen malo bolj poganski »bogkov kot«, ki ga je včasih premogla vsaka kmečka izba…. Sam pajek je narejen iz kosmatega umetnega blaga, pajčevina je spletena iz aluminijaste žice…. Za »pajkovske« poznavalce ima pajek premalo nog, manjkata mu še dve, lahko pa to razumemo, kot da je zelo svojevrsten primerek!? Dobila sem ga pred skoraj desetimi leti na svoj osebni praznik ali bolj natančno 01.12.2000, od svoje najboljše prijateljice Tamare! Pajek je take salonske vrste, ki ima rad toploto, zatišje, mir, spanje, šepet prijetnih besed, sofisticirano obnašanje,… Pri ljudeh je zelo izbirčen, kar mi je še prav posebej všeč, zato le malokateri lahko prestopi prag moje sobe! Ne mara se umivati, sesalec še nekako sprejme… Je precej nečimrn, skrbi za svoj izgled in me velikokrat spomni na knjigo z naslovom Dorian Grey! Ščiti me pred zlom, slabo voljo, dolgočasnimi ljudmi, slabim zrakom, onesnaženim umom.…. Najbolj židane volje je takrat, ko se uležem na svojo posteljo, berem debelo staro knjigo, pišem kakšen tekst ali pregledujem stare fotografije! Pri glasbi je še bolj zahteven, zato moram prav paziti, kaj poslušam. Proti Santani, Pink Floydom ali Chopinu pa res nima nič! Preko njega in njegove srebrne mreže pa sem povezana tudi s Tamaro, ki je zdaj že štiri leta v barviti Moskvi! Brez njega si težko predstavljam svojo intimno sobo, zato ga bom ob selitvi vzela s seboj! Brezpogojno!
Drugi pajek je terenski pajek, ki ima trenutno bivališče v garaži, ker mu mraz ne more do živega. Spada med krepke, vzdržljive, žilave in »proletarske« pajke! Narejen je iz ostankov nekega stroja ali starega avta! Poklon od prav posebnega soseda! Ta pajek se pa na splošno rad seli iz prostora v prostor… Iz garaže v klet, pa na podstreho, pa zopet nazaj v garažo, včasih pobegne tudi na vrt…. Rad ima umetnike, čudake, ljudi, ki niso nikoli pri miru ter ropot motorjev…. Tišina mu škoduje, prav tako preveč spanca, je zelo radoveden: prava zgaga! Ne mara biti preveč urejen, rad se povalja po kakšni umazaniji! Nikoli ga še nisem predstavila drugemu pajku, kar po moje ne bi bilo modro! Drugi bi namreč zmlel prvega! Rad opazuje, kadar zabijam žeblje, stepam preproge ali prestavljam pohištvo! Ne prenese, če berem, sanjarim ali dišim po parfumskih vodicah…. Prisega na naravni znoj! Kadar me dalj časa ni doma, je prav užaljen! Od tega bi se lažje ločila oz. tudi njemu bi bilo bolj prav, če bi imel več družbe! Mislim, da bi bil ropot v polni mehanični delavnici ali kiparskem ateljeju zanj prava oaza užitkov!
V naslednjih letih se bo zagotovo pojavil še kakšen nov posebnež pajkove vrste! Pa bomo takrat še kakšno rekli… Za pajčevine, s pajki naprej!!!
Urša
Pajek na fasadi gostinskega lokala Tarantela. Tarantelo po kateri nosi lokal ime so kupili v Italiji, a je kmalu poginila.
Plehnatega lepotca pa naj bi izdelal lokalni umetnik.
Gospod Darko je izdelal pajke za celo ulico, tri smo še zasledili. Delal je v orodjarni, kjer je iz odpadne pločevine od žlebov zvaril pajke za srečo. Ga montiral na fasado sebi in jih podaril tudi svojim sosedom v ulici. Gospod pravi, da pajke ni tako težko izdelati, da mora pa človek imeti malo tega že v genih, ročne spretnosti in smisel za lepo.
Če ne bi bil pritrjen bi že pobegnil. Vidne so raze od nog.
Mali pikec. Prebivalci hiše ne vedo nič o njem. Ne ve se kdaj, ne ve se kdo, ne ve se zakaj. Verjetno so ga kupili enkrat. Skomig, skomig.