
Pajek razkošnih dimenzij je še posebej impresiven zaradi mreže. Pročelju velike hiše na Tesovnikovi se prilega kot lepotna pika licu.
Pajek razkošnih dimenzij je še posebej impresiven zaradi mreže. Pročelju velike hiše na Tesovnikovi se prilega kot lepotna pika licu.
Ob poti na Razpotje nad Idrijo se lahko okrepčate pri kmečkem turizmu Podobnik. Hišo varuje serijski pajek z lučko.
Najdem jih povsod, verjetno zato, ker se jih bojim. Bivam na Lidu in vhod lastnice naše hiše ima dva (majhna) pajka. Kak teden nazaj so ju vzeli dol, ker so barvali rešetke, in sem ju lahko pofotografirala. Sedaj sta spet v svojem naravnem okolju.
Beli in rdeči pajek iz leta 1972. Kdo ve, če sta ohranjena?
Iz umetnikove monografije. Gl. razstavo v Bežigrajski galeriji.
Arijana in Marko sta med povratkom s špila ujela tega pajka.
Pajka na gostilni v Sromljah pri Pišecah.
Miran Hladnik
Kašča na kmetiji Potočnik v Zavodnjah je dom pajka s sedmimi nogami. Približno dvajset let že živita v mirnem sožitju. Nihče ju ne moti, čeprav bi si oba zaslužila prenove. V vseh teh letih je pajek izgubil eno nogo in še ena je na isti poti.
Pajka z osmimi nogami je “kar tako” izdelal in na kmetijo pripeljal sorodnik. Oblikoval ga je iz temne kovine. Pajek se je nekaj časa prekladal po temnih kotičkih kašče, dokler mu ni gospodarjeva hči vdahnila življenje. Namestila ga je na stoletno kaščo, da bi poživel utrujeno fasado. Po mnenju domačih in mnogih opazovalcev sta se pajek in kašča tako lepo ujela, kot bi živela skupaj že od malih nog.
Pajek v Zavodnjah sameva, saj ni znano, da bi imel v bližnji okolici kakšnega sorodnika ali znanca. Želimo ga ohraniti, saj je postal prepoznavni znak kašče in naše kmetije.
Pajek med cvetlicami, nesrečen kot posnetka, kaj čmo. Pajka je gospod, ki ga ni bilo doma, naredil v domači delavnici že pred 20 leti. Brez mreže in s križem na životu. Je bil prej notri pa so ga postavili ven na balkon.
Pajek in polžek na balkonu.
Pajka, ki nam ga je prodal Dugi, je v namene promocije predavanja o fasadnih pajkih Boštjan (Društvo C3) obesil na fasado hiše ob Filipovem dvorcu na Cankarjevem nabrežju v Ljubljani. Žal je pajek pred izobešenjem utrpel poškodbe, kajti nepazljivi dijaki so mu ponesreči odlomili eno nogo. Potrebno bi jih bilo prijaviti društvu proti mučenju fasadnih pajkov.
Kolegica Neža je tega pajka ujela na strokovni ekskurziji po Estoniji. Pajek je na vhodni steni v veži nekega zadružnega doma v majhnem naselju kolhoza pri mestu Parnu v južni Estoniji. Delavska nizka blokovska naselja napol brezposelnih delavcev, ki so jih iz kmetov prestrukturirali v delavce in so z dežele tudi prinesli svoje običaje. Pajek je del javnega tega prostora in je na istem mestu, ga niso premikali. Ima svoj status kot neke vrste umetniško delo. Na vprašanje zakaj jih imajo tam, so odgovorili, da jih pajek ščiti. Sestavljen iz lesene sredine nam zaenkrat nerazumljivimi napisi, noge in tipalke pa ima iz debele kovinske žice. Kaj napisi pomenijo, kakšen zaščitnik je pajek in druga vprašanja pa se še preverjajo.
Danes sem se peljala na lokacijo na Trebnjem in v Repčah sem videla hišo, ki ji imela na dveh sosednjih gospodarskih poslopjih kar 4 pajke in kar je morda posebnost – kovinsko veščo. Spomnila sem se vaše akcije, pa sem stopila iz avta in pajke ob dovoljenju lastnika poslikala. Omenjala sem vaše društvo – vendar se nisem čisto spomnila kako se imenujete. Povedal mi je, da je pajke izdelal njegov oče, ki jih je sicer naredil preko 100. Pajke iz »ta nove« hiše/fasade so odstranili – dom pa so našli v Ivančni Gorici. Očeta nisem počakala – da bi ga bolj natančno povprašala kako in kaj. Sicer pa sem doma iz Malega Hudega in sem bila kar fascinirana, ko sem videla,da sta na vašem blogu zastopana 2 pajka od tu. Neverjetno. Mislim, da smo nadpovprečno zastopani – kar velja tudi za Dolenjsko. Se motim ?
Sama sem včasih pajke dojemala kot kič, sedaj pa so mi zabavni.
Mojca Emeršič
Cvetlice, opaži, lastovke, jelenovi rogovi in pajek.
V Podbrdu so ljubitelji stenskih pajkov. Na naslovih b, c in d kar trije.
Pajek na balkonu stanovanjskega bloka v Polzeli.
Z nedeljskega izleta …
Naključen ulov s poti proti izkopaninam na Ajdovem gradcu. Žal ni bilo nikogar doma, da bi izvedeli njegovo zgodbo.
To je najbrž največji kovani pajk v Sloveniji. Je pa iz Slovenskih Konjic. Klub Tarantela oz. disko, nism zihr.
lp, miha
Sestra od mojstra Julija (vnos št. 47) ima čez cesto tudi pajka, a bakrenega, ki krasi steno v kuhinji nad vrati.
Gospa so povedali, da so pajka dobili od sodelavke in sicer kuharice in da ga je naredil sodelavkin oče pred vsaj 25-imi leti. Prej je bil v dnevni sobi, ker je luč in je bilo veselje, ko je bil sin še majhen. Ko pa so otroci odrasli, so pajka in kovano omaro z ogledalom, nad katero je pajek bil, postavili ven. Pajka na balkon, omaro pa v vežo. Pajka spremljajo tudi kozolec, korenine in palčki, v kroni hiše pa so kmečka orodja. Povedali so nam, da so prejeli od župana nekaj let nazaj nagrado za najlepše urejeno hišo v občini. Dovolili so nam povzpeti se po lestvi in poslikati pajka od blizu.
Pajek luč nad vhodnimi vrati, izdelek, ki je serijske izdelave in prihaja nekje iz Italije. Lastniki hiše so iz Trsta in samo občasno prebivajo v hiši. Isti model pajka smo videli že v Ljubljani, Idriji ob Bači, Knežaku in v Beli Peči (Fusina in Valromana, Weissenfels).
Še en izdelek mojstra Milana v soseščini. Pajek nad vrati v hlev, žal nikogar ni bilo doma.
Gospa ima na hiši enega in na gospodarskem poslopju drugega pajka na mreži. Oba je izdelal lokalni mojster Milan Čufer. Bila je ena prvih naročnic pri mojstru in ima te pajke že okoli 20 let. Narejeni so iz bakra. Mreža je ulita. Pravi, da so pajki za srečo in da se živih ne sme pobijati. Bolje je, če jih preneseš kam drugam. Ne ve zakaj, ampak da so tako govorili že stari. Verjame, da je nekaj na tem. Ubila je pajka, ki se je spustil v spalnici nad zakonsko posteljo in kmalu za tem ji je umrl mož. Ampak pravi bil je veliki pajek, ne tiste suhe južine.
Pajek iz kovinskih ostankov štance. Prinesel ga je tast Jože iz Zagorja, ko je prvič prišel na obisk. Imajo ga za spomin. Tast je delal kot šlosar v rudniku Zagorje. Imeli so prazno steno na balkonu pa so ga dali tja, ker prinaša srečo. Včasih je bilo tega veliko, so dodali.
Blok v Železnikih, 1. nadstropje, balkon, pajek se druži s podstavkom za rože.
Mimobežno smo ga ujeli, na balkonu prvega nadstropja. Bolj mravljica kot pajek.
Preko Radia 1 so nam po javnem pozivu ovadili tega zarjavelega lepotca s svetlečim zadkom pred vhodom pritlične hiše. Več ni bilo mogoče zvedeti.
”Gospa! Pajka imate na fasadi nad vrati, me zanima.”
”PAJKA? PA KAJ?”
Narejen pred 30 leti nekje v Bohinju. So ga imeli kot luč v veži, potem pa so ga dali ven nad vrata.
Opala! Evo ga. Na začetku Napoleonovega drevoreda. Pred 35 leti so ga zadeli na srečelovu v Logatcu. In sicer nagrada je bila od Kovinarske Vrhnika. Na vprašanje, zakaj imajo pajka ali kaj pomeni je gospod odgovoril: Zakaj? Zato, ker je za to narejen. Namreč, da visi na steni.
Tistega dne bilo je mnogo prometnih nesreč na cestah, mnogo zvitega pleha. In ni drugega preostalo, da smo sklenili teren v prometnem zastoju in ugotovili, če je za nekoga zvit pleh nesreča (prometna nesreča) je lahko za drugega zvit pleh tudi sreča (fasadni pajek). Isto stanje, druga vrednost.
Kraji od Ribnice, preko Sodražice do Cerknice so po tipologiji hiš idealna gojišča za stenske pajke, ujeli smo samo enega. Morda v te kraje ni nikdar zašel ali pa je hitro izumrl, nihče ne ve. Vsled bujne vegetacije je lovljenje pajkov v pomladanskih in poletnih dneh močno otežkočeno. Lov naj bo sezonski. Priporočamo pozno jesen, zimo ali zgodnjo pomlad, ko so krošnje dreves gole in fasade hiš bolj izpostavljene oprezajočemu očesu v mimovožnji.
Tudi o pajku na fotografiji niso imeli dosti za povedati. Najemniki hiše so v Sloveniji samo 6 mesecev in so pač najeli hišo, ki ima na fasadi velikega pajka.
V hiši pod turjaškim gradom gospa vedo povedati, da so pajka naredili že dolgo tega kakih 25 let nazaj v kovaški delavnici v predzadnji bajti preden prideš iz Turjaka proti Velikim Laščam, kjer je nekoč telovadu en športnik, un na konju. Mislili so na sokrajana Mira Cerarja. Gospod pa so vprašali: A pajke slikate? Zakaj pa slonov ne slikate?
Biba s petimi pari nog na fasadi grafičnega studia pred Želimljami.
Lastnik pajka poroča:
“To je kropski pajek. Naredili so ga mojstri v Kropi in je pri hiši približno petdeset let. Kupil ga je dedek moji mami, ker ji je bil tako zelo všeč. Najprej ga je imela mami v sobi v Kamniku, kjer so sprva živeli, ko pa sem se rodil jaz, so ga dali meni kot nočno lučko v skupni sobi s sestro, ko pa smo prizidali hišo in sem dobil svojo sobo, pa je bil tam nočna lučka. Pred parimi leti, ko sva adaptirala, pa sem ga prestavil na vrt.
Ne vem če ima kakšno posebno izročilo, dejstvo pa je, da so pri naši hiši vsi pajki zaščiteni (samo, če kakšnega po nesreči posesaš) in verjamemo, da prinašajo srečo.
Vprašal bom še teto, ki se na te reči malo bolj spozna. Imamo pa kar nekaj kropskih izdelkov, ker so bili našim staršem ti izdelki zelo všeč in so prav namensko hodili v Kropo kupovat (lestenci, obešalniki, bralne lučke, neke vrste garderoba …).”
Pajek-lučka pod balkonom, simpatičen hrošč pa na desnem prizdku hiše.
Trije pajki tri generacije. Dva je naredil mojster Julij, en – luč z bunko pa je iz Trsta, kamor je žena hodila delat pred 20 leti in jo je tam kupila in prinesla domov. Mojster pravi da je slabo varjena, kič in da jo je moral sam večkrat popravljat, da dela. Ostale pajke je naredil sam, samo pravi so pa oni z mrežo, pravi Julij. V naravi pajek tako enakomerno naredi mrežo.
Sam je delal kot varilec v Anhovem. Tam so kovino zaščitili tako, da so dobivali prah minij in ga mešali z nitro razredčilom, še prej pa temeljna barva, če ne vse propade. Ko je šel na svoje je delal motike in stojala za rože in jih izvažal v Sarajevo. Mojster pravi, da je pajlkov kot pravijo narečno izdelal samo kakih 15, tri je še dolžan. ”Ena gospa soseda tu je medtem že umrla. Je govorila: ”Daj naredi mi že tega pajlka preden umrem, ne bom mogla umret če mi ne nardiš enga.” ”In je umrla prej. Iz Italije so prišli tudi, da jih naredim, tri sem naredil. Žico sem povil z vrtalnim strojem, da je bila zamotana, potem pa sem na modelčku pigal.”
V II. Osnovni šoli iz Rogaške Slatine so do nedavnega izdelovali pločevinaste pajke pod taktirko učiteljev tehničnega pouka g. Sajka in g. Krošlja. Zaradi spremembe učnega načrta in novih delovnih zvezkov so se odločili, da pajkov učenci ne bodo več izdelovali. Pajke so zamenjali svečniki. Po besedah g. Krošlja so že pred 30 leti izdelovanje pajkov pri tehničnem pouku prejeli od svojega starejšega kolega, vendar se niso spraševali po vsebini, zakaj ravno pajek. V splošnem učnem načrtu ni nikjer omenjeno, da se mora izdelovati pajek, to je osebna odločitev vsakega učitelja. G. Sajko je dodal da so izdelke učenci nosili domov, kjer so jih starši obesili na stene, verjetno zaradi sentimenta, to je pa izdelal moj otrok, ni šlo za kakšno simboliko, vsaj mi je ne poznamo. Predstavili so tehnično učilnico, kjer so se izdelovali pajke in pokazali nekaj primerkov, orodje in načrte za izdelavo pajka.
Najprej so morali učenci izdelati tehnični načrt in v tehnični pisavi vpisati vse potrebno. Oblike pajkov niso bile pomembne odvisno od leta so izdelovali različne oblike s dvemi trupi in glavo s enim trupom in glavo, okroglaste, podolgovate različni pari nog in tem oblikam so priredili tudi načrt, ki so ga narisali in seveda so bili odkloni pri izvedbi od osnovnega načrta.
Tehnična delavnica učilnica z delovno mizo in orodjem ter ostanki pločevine od izdelave pajkov. Ključna orodja: primež, glava od motorja Tomos 4 in neka glava z luknjo na kateri so s tolčenjem krivili pločevino za telo pajka. Uporabljali so tudi klešče, orodjarsko kladivo, vrtalni stroj, točkalo, barve, škarje za pločevino, kovice, … Po tehnični plati je pajek praktična oblika in izdelek, ki zahteva znanje cele vrste tehnik, zvijanje, tolčenje, točkanje, rezanje, vrtanje, barvanje, kovičenje, spajkanje… Tako se učenci spoznajo z vsemi tehnikami. Pajka je na ta način možno izdelati iz bakrene ali aluminijske pločevine. Baker se spajka in se težje obdeluje, medtem ko je aluminijska pločevina bolj enostavna za obdelavo in se za spoje uporabljajo kovice, zato so se v šoli odločili za aluminij. G. Sajko je povedal: ” Tisti, ki jih vidite, da visijo na mrežah so slabši izdelki, ki so jih učenci pustili v šoli, mi smo jih pa obesili na mreže, ker pajki spadajo na mreže ne. Izdelovali smo tudi takšne, ki so bili luči in so imeli spodaj dozo za žarnico.”
Primerek svečnika, ki je po novem učnem načrtu zamenjal pajka. Zdaj se jih ne izdeluje več, kajti po novem učnem načrtu je predviden svečnik, ki je v učbeniku, ki ga oblikujejo iz 4 materialov poleg tega pa je končan v 2h urah. Pajek se je obdeloval dalj časa, postopek je bil bolj kompleksen in je zahteval večjo ročno spretnost in natančnost. Od načrta s tehnično pisavo do natančne izdelave in barvanja. Včasih so bili otroci bolj ročno spretni in mi smo samo sledili njihovemu znanju.
Na začetku so rekli v tej hiši, da pajkov ne dela nihče več, ker ni strank in da so verjetno že vse zmetali stran. Kasneje po sproščenem pogovoru pa se je soseda spomnila, da ima enega v veži. Pridite ga pogledat. Izdelal mi ga je sosed Franc.
Nekoliko višje po Kropi smo vseeno ugledali enega na fasadi. Pritrjen na sredini spomeniško zaščitene hiše kjer je nekoč stanovalo 30 ljudi, ki so delali za kroparske kovačije, danes jih v hiši živi le 4. Vsi so se izučili za poklice, umetno obrtne poklice predvsem za delo z kovino v 60 ih letih prejšnjega stoletja. Učil jih je sam mojster Joža Bertoncelj. Hiša ima tudi kovaško delavnico, kjer je mojster Franc Kodrež izdeloval tudi pajke. Tale na fasadi je kovan, star več kot 30 let nihče se ne spomne več koliko. Kot se je kasneje izkazalo jih je bilo v hiši kar nekaj pajkov.