154. pajek v Mali vasi

Pajek razkošnih dimenzij je še posebej impresiven zaradi mreže. Pročelju velike hiše na Tesovnikovi se prilega kot lepotna pika licu.

Pikapolonica!

Mi imamo pa pikapolonico. Zraven so včasih bili še pajki …

Nataša piše: “Je Prekmurka, ki se je letos preselila v Ljubljano. Mislim, da je stara okoli 40 let. Bila je fina gospa saj se iz hiše ni nikoli premaknila, kar dokazuje njena ohranjenost. Sedaj živi na steni hiše na Bernekerjevi kjer se prav fajn počuti.”

 

117. pajek, OŠ Majde Vrhovnik (Ljubljana)

V Ljubljani si pomagamo s spreji, kadar kovine ni pri roki.

113. pajek, Ulica prvoborcev (Ljubljana)

Zapleten roditeljski odnos? Kdo bo koga? Veliki malega ali nemara mali velikega? Drama na spiralni mreži? Morda pa le pravljica za lahko noč …

77. pajek, Ljubljana center (Ljubljana)

Pajka, ki nam ga je prodal Dugi, je v namene promocije predavanja o fasadnih pajkih Boštjan (Društvo C3) obesil na fasado hiše ob Filipovem dvorcu na Cankarjevem nabrežju v Ljubljani. Žal je pajek pred izobešenjem utrpel poškodbe, kajti nepazljivi dijaki so mu ponesreči odlomili eno nogo. Potrebno bi jih bilo prijaviti društvu proti mučenju fasadnih pajkov.

66. pajek, Ul. bratov Komel (Ljubljana)

Pajek na novi fasadi, so ga dali gor, ker je pri hiši že dolgo časa. Pred 35 leti so gospe fantje naredili pajka v Unitasu, kjer je bila zaposlena. Tko smo se zmenili in fantje so ga naredili, nič posebnega.

49. pajek, Šiška (Ljubljana)

Lastnik pajka poroča:

“To je kropski pajek. Naredili so ga mojstri v Kropi in je pri hiši približno petdeset let. Kupil ga je dedek moji mami, ker ji je bil tako zelo všeč. Najprej ga je imela mami v sobi v Kamniku, kjer so sprva živeli, ko pa sem se rodil jaz, so ga dali meni kot nočno lučko v skupni sobi s sestro, ko pa smo prizidali hišo in sem dobil svojo sobo, pa je bil tam nočna lučka. Pred parimi leti, ko sva adaptirala, pa sem ga prestavil na vrt.

Ne vem če ima kakšno posebno izročilo, dejstvo pa je, da so pri naši hiši vsi pajki zaščiteni (samo, če kakšnega po nesreči posesaš) in verjamemo, da prinašajo srečo.

Vprašal bom še teto, ki se na te reči malo bolj spozna. Imamo pa kar nekaj kropskih izdelkov, ker so bili našim staršem ti izdelki zelo všeč in so prav namensko hodili v Kropo kupovat (lestenci, obešalniki, bralne lučke, neke vrste garderoba …).”

40. pajek, Šentvid (Ljubljana)

Pajek je bogve od katerega rodu nazaj pravi gospa Zalokar. Prej so imeli na tem mestu obešenega enega svetnika pa se ga niso upal več imet zunaj, ker se je zanimanje za te plastike zelo povečalo. ” Potem sem kip dol dala,  je pa tole ležal, sej bogve od kerga rodu je to blo, pol sem pa tole gor dala in mislim, da ga bom  kr dol snela. Ker mislim da bol nesrečo prnaša kukr pa srečo. Sej ni nč tazga, ampak neki je na teh simbolh. ”  Meni, da ni kakšne umetniškosti, vendar narediti iz takega materiala neki je pa tud določeno mojstrstvo. ‘‘ To je, mojstrstvo je, ampak …” Zanjo so to razni simboli, ki so se že od prazgodovine uporabljali za vse mogoče tegobe tega sveta. Še od kamene dobe, pa halštat itd., povsod je bila neka simbolika. Dodala je, da je že to je zanimivo, da mojstri, ki so izučeni za takšne vsakdanje uporabne stvari, ampak jim duša ne da, da ne bi oblikoval nečesa, kar ima neko višjo vrednost, neki estetskega. Zanjo je vedno vprašanje: Kaj je to v ljudeh in zakaj je to v ljudeh? In meni, da se s tem iz vsakdanjosti, ki je večinoma težka, dvignemo malce ven.

39. pajek, Bežigrad (Ljubljana)

Po besedah gospoda je pajek še original iz tistih časov 60-ih let, litostrojski izdelek, kjer je bilo dosti odpadnega materiala. Imeli so turbine in stružnice ogromne, medtem, ko jim je bil to kšeft.  Delali so pajke po naročilu. Odvisno od konteksta al za noter, al pa za na fasado. Ta pajek je bil od moje tete na Hubadovi, kjer je bil noter v stanovanju. Gospod je pajka prodal, in  svetoval naj gremo do Iga, kjer bojda v podjetju KIG, kjer osebe na prestajajnju zaporne kazni na Igu izdelujejo avtomobilske tablice, vmes pa še kakega pajka naredijo.

37. pajek, Vič (Ljubljana)

SALONSKI IN TERENSKI PAJEK

Naša družina mora biti povezana s pajki, ker se pišemo Pajk…. Kot so rekli že stari Latinci: »nomem est omen«! Tu ni kaj dodati! Če si pajek, si pač pajek in nekako tudi razmišljaš tako! Sicer smo pa pajki vedno malo skrivnostni, pletemo zgodbe in analiziramo vse detajle! Prav poseben ljubitelj pajkov pa sem sama! Nikoli nismo imeli fasadnega ali kakšnega drugega zunanjega pajka, razen živih seveda! Se pa pri meni najde kar nekaj predmetov, ki so povezani s pajki, bilo bi jih še več, če ne bi bila precej izbirčna! Par majic je že odslužilo svojo tlako, prav tako nogavic, imam še dve skodelici, dve knjigi, ki v naslovu skrivata pajke, eksotični pajek je pobegnil že na dan, ko sem ga dobila…. Tatu pod desno ramo, kljub dvanajsti obletnici še vedno vztraja pri meni…. Dva večja korenjaka pa sta moja ljubljenčka! Prvi je salonski pajek, ki živi v kotu moje sobe! Za mene je kot nekakšen malo bolj poganski »bogkov kot«, ki ga je včasih premogla vsaka kmečka izba…. Sam pajek je narejen iz kosmatega umetnega blaga, pajčevina je spletena iz aluminijaste žice…. Za »pajkovske« poznavalce ima pajek premalo nog, manjkata mu še dve, lahko pa to razumemo, kot da je zelo svojevrsten primerek!? Dobila sem ga pred skoraj desetimi leti na svoj osebni praznik ali bolj natančno 01.12.2000, od svoje najboljše prijateljice Tamare! Pajek je take salonske vrste, ki ima rad toploto, zatišje, mir, spanje, šepet prijetnih besed, sofisticirano obnašanje,… Pri ljudeh je zelo izbirčen, kar mi je še prav posebej všeč, zato le malokateri lahko prestopi prag moje sobe! Ne mara se umivati, sesalec še nekako sprejme… Je precej nečimrn, skrbi za svoj izgled in me velikokrat spomni na knjigo z naslovom Dorian Grey! Ščiti me pred zlom, slabo voljo, dolgočasnimi ljudmi, slabim zrakom, onesnaženim umom.…. Najbolj židane volje je takrat, ko se uležem na svojo posteljo, berem debelo staro knjigo, pišem kakšen tekst ali pregledujem stare fotografije! Pri glasbi je še bolj zahteven, zato moram prav paziti, kaj poslušam. Proti Santani, Pink Floydom ali Chopinu pa res nima nič! Preko njega in njegove srebrne mreže pa sem povezana tudi s Tamaro, ki je zdaj že štiri leta v barviti Moskvi! Brez njega si težko predstavljam svojo intimno sobo, zato ga bom ob selitvi vzela s seboj! Brezpogojno!

Drugi pajek je terenski pajek, ki ima trenutno bivališče v garaži, ker mu mraz ne more do živega. Spada med krepke, vzdržljive, žilave in »proletarske« pajke! Narejen je iz ostankov nekega stroja ali starega avta! Poklon od prav posebnega soseda! Ta pajek se pa na splošno rad seli iz prostora v prostor… Iz garaže v klet, pa na podstreho, pa zopet nazaj v garažo, včasih pobegne tudi na vrt…. Rad ima umetnike, čudake, ljudi, ki niso nikoli pri miru ter ropot motorjev…. Tišina mu škoduje, prav tako preveč spanca, je zelo radoveden: prava zgaga! Ne mara biti preveč urejen, rad se povalja po kakšni umazaniji! Nikoli ga še nisem predstavila drugemu pajku, kar po moje ne bi bilo modro! Drugi bi namreč zmlel prvega! Rad opazuje, kadar zabijam žeblje, stepam preproge ali prestavljam pohištvo! Ne prenese, če berem, sanjarim ali dišim po parfumskih vodicah…. Prisega na naravni znoj! Kadar me dalj časa ni doma, je prav užaljen! Od tega bi se lažje ločila oz. tudi njemu bi bilo bolj prav, če bi imel več družbe! Mislim, da bi bil ropot v polni mehanični delavnici ali kiparskem ateljeju zanj prava oaza užitkov!

V naslednjih letih se bo zagotovo pojavil še kakšen nov posebnež pajkove vrste! Pa bomo takrat še kakšno rekli… Za pajčevine, s pajki naprej!!!

Urša

1. pajek, Vič (Ljubljana)

 

Pajka smo dobili od sosede Ličnove iz bloka na Merčnikovi ulici v Ljubljani. Podaril ga ji je v sedemdesetih prejšnjega stoletja njen nečak iz Kočevja, ki je delal v neki firmi, kjer je imel opravka z obdelavo železa in je pajka naredil iz hobija. Obešen je bil v veži stanovanja. Ker ga je bilo škoda vreči v kosovni odpad ga je dobil od gospe Ličnove v dar moj oče, ki vedno nekaj brklja in popravlja, nič ne vrže stran, ker vedno kaj prav pride. Tako se je pajek znašel pri nas. Služil je kot lovilec prahu kakšnih 5 let v naši kurilnici. Oče ga je obesil na cevi za centralno, kjer je visel ves prašen in prepreden s sajastimi pajčevinami. V začetku ga nisem imel za mar, potem pa je postajal vedno bolj zanimiv z vso to sajasto navlako na sebi.  Vsak dan sem ga videval, ko sem kuril in sem se zacel sprasevati zakaj bi kdo sploh to imel na zidu. Pozoren sem postajal in ugotovil, da  jih imajo po vaseh obešene po fasadah. Še bolj čudno. No pajek, ki je neke vrste pol ščurek in pol pajek se je preselil v našo delavnico, kjer je ravno tako visel z zakrivljenimi nogami čez centralne cevi, kakšne 2 leti. Slušal sem najti kakšno literaturo, ki bi se ukvarjala s tem stenskim okrasjem pa nič. Pajkov je bilo po fasadah vedno manj, novih fasad je bilo vedno več. Na povabilo umetniškega vodje iz Galerije Škuc, da povabi naše Društvo za domače raziskave na Crazy Curators bienale v Bratislavo. Smo po se iskanju teme odločili da predstavimo fenomen stenskega pajka. V razstavnem zabojniku v Bratislavi smo mu zgradili avtentično okolje, steno s belo fasado. Tako je stenski pajek postal umetniško delo. Vrnili so nam ga zavitega v mehurčke, da se ne bi poškodoval med trasportom. Čudna so pota stenskega pajka.