93. pajek, Brda (Radovljica)

“Saj ga imamo mi tudi,” vam bodo rekli, ko začnete razlagati o raziskavi Društva za domače raziskave. In ga potem šli iskat na podstrešje, tako kot tega bakrenega lepotca iz Krope. Kdo ve, koliko jih še takole čaka na vstajenje?

92. pajek, Sp. Lipnica (Radovljica)

Mimogrede ugledan kroparski primerek.

44. pajek, Kropa (Radovljica)

Mojster Franc, umetnoobrtni kovač, ima svojo kovaško delavnico v hiši o kateri je govora naprej, kjer je izdelal mnogo ograj, kljuk, rešetk, ladij, medaljonov mask in drugega kar se skovačiti da.  Učil se je od Jože Bertonclja. Pajka izgotovi na hitro, če je treba. Na steni v dnevni sobi je imel tega cizaliranega  iz bakra z steklenimi vstavki. Pajek je stenska luč in križi na hrbtu pajka se svetijo, ko je prižgana luč. Izdelal ga je sodelavevc iz UKO Kropa Murko Franci. Pred kratkim ga je snel s stene.

43. pajek, Kropa (Radovljica)

Na začetku  so rekli v tej hiši, da pajkov ne dela nihče več, ker ni strank in da so verjetno že vse zmetali stran. Kasneje po sproščenem pogovoru  pa se je soseda spomnila, da ima enega v veži. Pridite ga pogledat.  Izdelal mi ga je sosed Franc.

42. pajek, Kropa (Radovljica)

Nekoliko višje po Kropi smo vseeno ugledali enega na fasadi. Pritrjen na sredini spomeniško zaščitene hiše kjer je nekoč stanovalo 30 ljudi, ki so delali za kroparske kovačije, danes jih v hiši živi le 4.  Vsi so se izučili za poklice, umetno obrtne poklice predvsem za delo z kovino v 60 ih letih prejšnjega stoletja. Učil jih je sam mojster Joža Bertoncelj. Hiša ima tudi kovaško delavnico, kjer je mojster Franc Kodrež izdeloval tudi pajke.  Tale na fasadi je kovan, star več kot 30 let nihče se ne spomne več koliko.  Kot se je kasneje izkazalo jih je bilo v hiši kar nekaj pajkov.

41. pajek, Kropa (Radovljica)

Če znajo kje kovat in klepat, potem je pa to ziher u Kropi, zato smo šli tja pogledat za pajki. V Kovaškem muzeju v smo srečali g. Eržena, kustosa in umetnostnega kovača. Ko smo ga vprašali, če imajo kakšnega pajka v muzeju je rekel da ga v zbirki ni, da pa lahko svojega prinese pokazat.  In ga je prinesel, začasno smo ga za potrebe fotografiranja inštalirali pred vhod muzeja. Je pa bil prašen in založen nekje v sosednji hiši. G. Eržen, ki se spozna na kovaške stvari je omenil, da so v 60 ih letih, ko je cvetela kovaška obrt in so se umetnoobrtni predmeti iz železa prodajali za med, verjetno razširili tudi stenski pajki. Njegov je star blizu 30 let in je kovan.  Pri njih jih niso imeli za srečo, ampak kot okrasek za na steno, lahko tudi kot stensko luč. Pod telo pajka se namesti žarnica zato, da ni direktne svetlobe in potem pridušena svetloba izpod pajka meče zanimive sence. Izdelave pajkov se niso učili v šolah. Vsak je pajka izdelal sam, po opazovanju pajkov v naravi in z lastnim občutkom in znanjem kako narediti pajka.  Ne ve se zakaj ravno pajek, takšna je bila moda. Potrdil je imajo ljudje na gorenjskem pajke bolj po stanovanjih in hišah in da jih je na fasadah malo. Obstajajo dve vrsti izdelave en je kovaški drugi cizelerski in graverski, kjer se izdeluje iz bakrenih žic in pločevine.  Posredoval je tudi kontakte obrtnikov, ki bi utegnili izdelati pajka.