Pajek je bogve od katerega rodu nazaj pravi gospa Zalokar. Prej so imeli na tem mestu obešenega enega svetnika pa se ga niso upal več imet zunaj, ker se je zanimanje za te plastike zelo povečalo. ” Potem sem kip dol dala, je pa tole ležal, sej bogve od kerga rodu je to blo, pol sem pa tole gor dala in mislim, da ga bom kr dol snela. Ker mislim da bol nesrečo prnaša kukr pa srečo. Sej ni nč tazga, ampak neki je na teh simbolh. ” Meni, da ni kakšne umetniškosti, vendar narediti iz takega materiala neki je pa tud določeno mojstrstvo. ‘‘ To je, mojstrstvo je, ampak …” Zanjo so to razni simboli, ki so se že od prazgodovine uporabljali za vse mogoče tegobe tega sveta. Še od kamene dobe, pa halštat itd., povsod je bila neka simbolika. Dodala je, da je že to je zanimivo, da mojstri, ki so izučeni za takšne vsakdanje uporabne stvari, ampak jim duša ne da, da ne bi oblikoval nečesa, kar ima neko višjo vrednost, neki estetskega. Zanjo je vedno vprašanje: Kaj je to v ljudeh in zakaj je to v ljudeh? In meni, da se s tem iz vsakdanjosti, ki je večinoma težka, dvignemo malce ven.
S'pajkanje 