49. pajek, Šiška (Ljubljana)

Lastnik pajka poroča:

“To je kropski pajek. Naredili so ga mojstri v Kropi in je pri hiši približno petdeset let. Kupil ga je dedek moji mami, ker ji je bil tako zelo všeč. Najprej ga je imela mami v sobi v Kamniku, kjer so sprva živeli, ko pa sem se rodil jaz, so ga dali meni kot nočno lučko v skupni sobi s sestro, ko pa smo prizidali hišo in sem dobil svojo sobo, pa je bil tam nočna lučka. Pred parimi leti, ko sva adaptirala, pa sem ga prestavil na vrt.

Ne vem če ima kakšno posebno izročilo, dejstvo pa je, da so pri naši hiši vsi pajki zaščiteni (samo, če kakšnega po nesreči posesaš) in verjamemo, da prinašajo srečo.

Vprašal bom še teto, ki se na te reči malo bolj spozna. Imamo pa kar nekaj kropskih izdelkov, ker so bili našim staršem ti izdelki zelo všeč in so prav namensko hodili v Kropo kupovat (lestenci, obešalniki, bralne lučke, neke vrste garderoba …).”

39. pajek, Bežigrad (Ljubljana)

Po besedah gospoda je pajek še original iz tistih časov 60-ih let, litostrojski izdelek, kjer je bilo dosti odpadnega materiala. Imeli so turbine in stružnice ogromne, medtem, ko jim je bil to kšeft.  Delali so pajke po naročilu. Odvisno od konteksta al za noter, al pa za na fasado. Ta pajek je bil od moje tete na Hubadovi, kjer je bil noter v stanovanju. Gospod je pajka prodal, in  svetoval naj gremo do Iga, kjer bojda v podjetju KIG, kjer osebe na prestajajnju zaporne kazni na Igu izdelujejo avtomobilske tablice, vmes pa še kakega pajka naredijo.

25. pajek, Dob pri Šentvidu (Ivančna Gorica)

Tudi moja teta ima pajka je rekla hči (lastnica pajka 24)  in me peljala do sosedov. Teta je več vedela. Menda  so ga kupili na zagrebškem velesejmu pred ok. 40 leti. Pajek je bil še na stari hiši in so ga prestavili na novo. Teta  je snela pajka s stene z balkona in ga pokazala od blizu. Izdelan je iz debelejše pločevine, rahlo že rjavi. Gospodarica hiše z trumo otrok je predstavila pajka in dodala, da pajek bojda prinaša srečo. Otrok je veliko in domači so prijazni, bo že nekaj na tem. Od blizu je slikan še spodnji del pajka, kjer se vidi kako so pritrjeni udi. S spajkanjem.

1. pajek, Vič (Ljubljana)

 

Pajka smo dobili od sosede Ličnove iz bloka na Merčnikovi ulici v Ljubljani. Podaril ga ji je v sedemdesetih prejšnjega stoletja njen nečak iz Kočevja, ki je delal v neki firmi, kjer je imel opravka z obdelavo železa in je pajka naredil iz hobija. Obešen je bil v veži stanovanja. Ker ga je bilo škoda vreči v kosovni odpad ga je dobil od gospe Ličnove v dar moj oče, ki vedno nekaj brklja in popravlja, nič ne vrže stran, ker vedno kaj prav pride. Tako se je pajek znašel pri nas. Služil je kot lovilec prahu kakšnih 5 let v naši kurilnici. Oče ga je obesil na cevi za centralno, kjer je visel ves prašen in prepreden s sajastimi pajčevinami. V začetku ga nisem imel za mar, potem pa je postajal vedno bolj zanimiv z vso to sajasto navlako na sebi.  Vsak dan sem ga videval, ko sem kuril in sem se zacel sprasevati zakaj bi kdo sploh to imel na zidu. Pozoren sem postajal in ugotovil, da  jih imajo po vaseh obešene po fasadah. Še bolj čudno. No pajek, ki je neke vrste pol ščurek in pol pajek se je preselil v našo delavnico, kjer je ravno tako visel z zakrivljenimi nogami čez centralne cevi, kakšne 2 leti. Slušal sem najti kakšno literaturo, ki bi se ukvarjala s tem stenskim okrasjem pa nič. Pajkov je bilo po fasadah vedno manj, novih fasad je bilo vedno več. Na povabilo umetniškega vodje iz Galerije Škuc, da povabi naše Društvo za domače raziskave na Crazy Curators bienale v Bratislavo. Smo po se iskanju teme odločili da predstavimo fenomen stenskega pajka. V razstavnem zabojniku v Bratislavi smo mu zgradili avtentično okolje, steno s belo fasado. Tako je stenski pajek postal umetniško delo. Vrnili so nam ga zavitega v mehurčke, da se ne bi poškodoval med trasportom. Čudna so pota stenskega pajka.