Mi imamo pa pikapolonico. Zraven so včasih bili še pajki …
Nataša piše: “Je Prekmurka, ki se je letos preselila v Ljubljano. Mislim, da je stara okoli 40 let. Bila je fina gospa saj se iz hiše ni nikoli premaknila, kar dokazuje njena ohranjenost. Sedaj živi na steni hiše na Bernekerjevi kjer se prav fajn počuti.”
Garaža in delavnica mojstra Milana Čuferja, ki je naredil večino pajkov v Baški grapi, od Podbrda do Hude Južne. Delal je kot varilec v Anhovem. Pajke, sove, kozoroge, ključe in drugo dela za zabavo po spominu. Nekoč je izdelal starinski ključ od kleti po spominu, ki so ga izgubili in je delal. Vse dela po spominu. Tudi pajke po naravi, dela take na mreži, ki imajo glavo pri sredini. Pravi, da mora imeti to človek v sebi, po spominu mora človek naredit iz glave, to se ne da naučit. ” To človek ima ali pa ne.” Gospa pa je pripomnila: ” Razum lahko nadomesti izobrazbo, izobrazba pa ne razuma.” Nekateri ljudje imajo pajke za srečo, drugi pa kar tako. Bili so cajti, ko so jih ljudje hoteli, samo zdaj ne več. Naredi še kakega sem pa tja. Samo se pajka ne da na hitro naredit.
Za ribarnico na začetku Podbrda je izdelal tudi tega metulja pred 8 leti, ki ga je poslikal lokalni slikar. Za to družino je naredil tudi pikapolonico. Po besedah mojstra pa imajo tudi pajka, samo nam ga niso pokazali, pikapolonice pa tudi ne.
S'pajkanje 